Za nami je velika zadeva, ki še ni končana. Manjkajo še odstavni pasovi. Do takrat pa novim zmagam in zmagicam naproti (beri avtocesta od Slivnice proti Hrvaški in navezava od Avstrije do Novega Mesta - znana tudi kot 3. razvojna os, ter nešteto "manjših" stvari).
Skladi so na 43% vloženega. Smo na začetku gospodarske recesije, ljudje izgubljajo službe... Jaz pa sem si zalizal rane, ki jih na denarnici pusti poletje in servis avtomobila.
In kaj razmišljam ob takih trenutkih? Kako obrniti nastalo situacijo sebi v prid, kaj pa bo drugega delal človek, ki ima krvavo rdeče, vnete oči?! Kako v taki situaciji ravnati z evrom! Mikata me dve stvari, Panasonic HDC-HS9EG in Canon EOS 450D. Seveda, bi bilo preveč preprosto odklikati v spletno trgovino, poškiliti na kos plastike in mastno čakati par dni. Verjetno bo boljše, da počakam do začetka 2009. Trgovci bodo že tako zadolženi rulji, ki "mora" kupiti darila za Miklavža, Božička, in Dedka Mraza, izpulili še zadnje solde. Po novem letu, bodo hoteli prodati še tisti aparat ali dva, ki jih množica ni hotela, nenazadnje pridejo na police tudi novi modeli. Zato, bo mogoče omenjeno elektroniko dobiti še za kakšen cent ceneje. Upam, da še recesija malo udari po zasoljenih cenah (kar negativno vpliva na razvoj, a bomo že preživeli).
Mogoče bi pa bil pravi čas, da kupim kakšno delnico (za dve verjetno ne bo denarja), zdaj so vrednosti nizke.
Kaj pa če bi razmišljal o dopustu, nekje, kjer je valuta napram evru drastično padla? Spomini trajajo do alzhajmerjeve ali pa do udarca v glavo, kar je ponavadi dlje, kot zabavna elektronika ;)
Ta teden sem imel dopust. Po napornih vikendih zaradi trgatev, sem ga bil več kot potreben. Je kdo pomislil na krompirjeve počitnice? Jok, brate, odpade!
Zaradi fotrove poškodovane noge sem delal v delavnici. Od jutra do večera, in moram priznati, da nisem več vajen tolikšnega fizičnega napora naenkrat (ne pozabimo, da sem pisarniški piščanec). V torek in sredo zjutraj sem čutil čisto vsako mišico posebaj. Kamen sam po sebi ni ravno lahek, orodje ki se uporablja prav tako ne. Jutra so mrzla, mokra in komaj čakaš, da se že prikaže sonce. Ne me razumeti narobe, to delo imam rad, uživam v njem. Porebna je natančnost, premišljenost, občutek za material in vsak izdelek je unikaten. Od visoko poliranega do grobo lomljenega kamna. Bolj ali manj si na svežem zraku. Zajebeš tudi tu pa tam kaj. Kljub temu, da pri vsakem dvigu posvečam polno pozornost temu, da dvigujem z nogami in ne z križem, si na koncu dneva, malenkost nižji. Vsega ne moreš narediti z viličarjem in ostalimi pomagali, potrebuješ tudi nekaj moči.
Tega ne bi delal celo življenje. Pokriplja te, izrabi sklepe in hrbtenico, roke so same po sebi primerne za peeling.
Danes zjutraj, po petih urah in ščepcu spanja, nekje med 6:10-15 je bila moja prva misel: "Prekleto, še sem živ!" Zato jutri spim! In kdor me zbudi, bo deležen nečloveškega mučenja ali pa vsaj "jezikove žüpe". Ne kličite - ne grem na letališče. Nisem sposoben.
Smorny, over and out!
Prava jesenska nedelja. Pa sploh ni bila ne delovna. Vstal sem še pred sedmo, pripravil tovornjaka in že šibal v Šentilj k stricu in teti. Na trgatev, kaj pa drugega!
Po obilnem kmečkem zajtrku (zame okrnjena, brezmesna varianta), sem "vojznil" v travi in blatu. Dvakrat :) Moja današnja naloga je bila transport grozdja od bračev na kamion, nato z kamiona do preše in vse znova. Ker v tisti strmnini ni mogoče nostiti püte, se grozdje vlači v grabo v prirejenih velikih kanistrah. Tako sem fasal vzdevek "gorična vlačuga".
Ko je bila moja naloga izpolnjena, sem že šibal proti LCM. Simon mi je dobrohotno odstopil zloženo padalo. Nato smo se spakirali v Cessno 206. Se odpeljali do piste, slišali "sunset time" in nekaj, da je naš čas potekel, se obrnili in odfrčali nazaj do hangarja. Nič skakanja zame danes. Žal sta na tleh ostala tudi dva šolarja, ki bi jima to bil prvi skok. Trije so ga opravili v prejšnji rundi in (pazi) pristajali na nogah!
Sledil je krst, dekleta in fantje so jih dobili po riti. Tako pač je... Nato se je odšlo v bufo, jaz pa domov, ker sem bil že preveč crknjen za kakršne koli podvige.
Kolikokrat sem se šel "zdravnika in pacienta", nikoli nisem smel biti zdravnik. Ok, sem se nekak sprijaznil s tem.
Danes sem spet obiskal dermatologinjo (še pomnite "Roziko"?). Tokrat zaradi bradavice na kazalcu ("klik prst") in na sredincu desne noge, kjer so domovale kar tri. Lotila se jih je s tekočim dušikom (skoraj -200°C). Na "klik prstu" je bila tik ob nohtu in sem lahko opazoval, kako je zdravnica, z leseno palčko na kateri je bila vata pomočena v tekoči dušik, bežno dotaknila. Zadeva je postala v par trenutkih bela, dušik je cvrčal in vedel sem, da sem še kako živ (glej načine odstranjevanja - pri meni worst case scenario). Ko je rekla, da bo bolelo, sem mislil, da je to, to. Basta. Jok brate! Čez eno uro se je pojavila tista prava bolečina.
Za delo na nogi sem lahko ležal :), to pa je tudi vse kar je bilo pri vsem tem fajn. Zadeva je bila v dveh minutah zaključena. Šepam na desno nogo. Dobil sem še dve sterilni igli, da lahko čez kaki dan prepiknem mehurčke. Jupi! Se že veselim!
Še slikica, za najbolj pogumne.
