Vse najboljše blogec

Star si eno leto. Od tako mladih se še ne pričakuje zrelost in modrost, tako, da lepo pašema skupaj.

Za darilo dobiš pajaca, ker še vedno bruhaš, ko se ga preveč nažreš.

Smučarija

Vidim samo jaz bizarno odvisnost družbe?

=SUM(1.1-31.12)

=AVG.

Zdi se mi vsaj. Ne morem se hvaliti z osebno rastjo ali omembe vrednimi dosežki. Tudi na lotu nisem zadel. Verjetno je treba igrati najprej.

Vesel sem, da postajam padalec. Da mi adrenalin polni vene in daje občutek, da sem res živ. Še bolj odločno bom stopil po poti samoizpolnjevanja, treba je živeti. Kajti vse bolj spoznavam, da te Življenska Prasica lahko kaj hitro in boleče pusti. Nedavno je pustila enega, z večimi ima zakonske teževe. Zato je treba razmerje z njo še posebej skrbno negovati. To je primarno razmerje, ostalo so samo začimbe, ki poudarijo nekatere detajle. Dom v katerem živima se stara in moral bom začeti večja vzdrževalna dela. Kondicijo in konstrukcijo najeda plesen in čas. Pas z orodjem sem si že zapel, zdaj je treba le delati.

Veselim se '09. To bo leto sprememb!

Sedmi mozolj

Domovoj mi je vrgel rokavico. Priznati moram, da prej nisem niti vedel, da po blogih razsaja 7 blogerskih resnic, ki so še bolj ekshibicionistične od blogov samih. Post sem tagal kot "social life", kar je že malo bizarno. 

Najprej sem razmišljal, kako naj naškrampam skupaj sedem dejstev, na koncu je bilo težko reducirati.  

Četrtič: V sanjah pogosto intenzivno razmišljam, rešujem probleme in se grem kombinatoriko dejanj in dialogov. Mislim, da je pomembne zadeve treba prespati. Včasih sanjam popolne nesmisle, ki dobijo svojo težo daleč v prihodnosti. Spim preveč.

Drugič: Na smrt me je strah dejavnikov, ki niso odvisni od mene. Živim v trdni lupini, ki včasih napoka. Plan ima vedno tudi rezervni plan. Bojim se bolj prestrašenih od sebe. Lastna načelnost me ubija.

Sedmič: Preziram "kolko kapljic, tolko let." Vseslovensko opevanost lastnih goric, nemoškosti v kolikor se ga redno ne napijavaš in pretepaš ženske.

Prvič: RPG. Včasih na računalniku, včasih v glavi. Z različnimi osebani se posvetujem, neverjetni zorni koti. Sam.

Petič: Včasih rečem, da sem Owca. Ampak to pomeni, da se mi ne da n-tič razlagati svojih argumentov. Po liniji najmanjšega odpora pustim, da si mislijo, da sem Owca. Racionalno hladna zunanjost ima zmešano notranjost. V resnici sem opica, blesava kot noč.

Tretjič: Ljudi dotolčem, soočim z mojo brezpogojnostjo, ko se začne pasivno jamranje. Nič ne pride samo od sebe in bog ti ne bo pomagal, če si ne boš sam! TANSTAAFL. Klicu na pomoč se vedno odzovem, darujem kri in potencialno tudi organe.

Šestič: Občudujem veščine in vrline, ki jih sam nimam. Obožujem vonj in dotik ženske kože, ognjeno rdeče lase in ženstvenost. 

Na nikogar ne bom apeliral, da piše svojih 7. Toliko blogov sploh nimam med bookmarki, kaj šele med rss. Preklet post mi je vzel dve uri v šestnajstih prostih dneh. Letos še imam dve stvari za dokončati. 

Dragi Božiček!

Nalijma si čistega vina. Oba vema, kako je bilo leto je za nama. Brezveze, da hodiš sploh okoli, zato svoj dragoceni čas nameni res pridnim.

Dogovor s tvojo par stoletij mlajšo asistentko še velja?

Akviziter

Po par letih pisarniškega dela, sem bil končno spet na terenu. Med čakanjem, da se vrata naključne hiše odpro, sem razmišljal, kako je prejšnji večer pustil sledi v mišicah. Predolgo že nisem bil na fitnesu in sedaj ne morem več tekmovati z mladci, ki jih razganja testoteron. 

Vrata se odpro in nevsiljivo vstopim. Odložim kovček in se razgledam. Po nekaj kratkih vljudnostih besedah vprašam, kje je toaleta. Bilo je zgolj iz vljudnosti, saj je bila hiša tipska izpred treh desetletij in natanko sem vedel kje je kaj in mimogrede s kotičkom očesa ujel prosto vtičnico.

Odprem kovček, se priklopim na elektriko in začnem predstavo, zaradi katere sem prišel. Vživel sem se, kot nekdo, ki je pri stvari s srcem in dušo. Čutil sem, kako mi je pot orosila čelo in utrujenost, ki se me je lotevala. Seveda nisem popustil niti za trenutek, niti pokazal najmanjšega dvoma v svoja dejanja. Kot Houdini sem nebo spravil na tla.  Zaneslo me je, da sem pozabil na okolico. Tik pred koncem sem se zdrznil. Bil sem sam.

Ozrl sem se in jo zagledal v sexy rdečem. 

"A tako, torej," sem pomislil sam pri sebi. Rekla ni ničesar, vendar sem ji bral misli. Želi, da končama na tleh. Napel sem se na vso moč, saj so bile ploščice na tleh trde in hladne. Tokrat bom izgnal hudiča iz nje, mogoče ga ona naseli v meni. Bilo mi je vseeno. Bil sem kot v transu, ko sem začutil, kot britev ostre nohte in toplo lepljivo kri, ki zapušča moje telo. Niti trznil nisem. Zagrabil sem jo še močneje in končal.

Obrnil sem se in odšel, ne da bi se ozrl. Mimogrede sem pustil vizitko, da me pokliče ali priporoči kolegici, katere mož se vrača domov preutrujen, da bi zmogel domača vzdrževalna dela.

Ob večernem pivu s kolegi, bom vso stvar hladno zamolčal. Saj mi tako ali tako ne bi verjeli.

Praktičnost po domače

V beneški gostilni sem naletel na prednika sodobnih javnih sanitarnih armatur. Vodo si odpreš s pedalom. Na splošno pa so slovenski wc-ji veliko čistejši. 1:0 za Slovenijo :)

Baje boš imel srečo, če te v Benetkah poserje golob. Napram bombardiranju galeba vsekakor! Torej sem po novem Srečko, Lucky ali Shity ;)

Edit: fotografije.

Konec

Padalstvo ni le šport. Je tudi duhovnost. Včeraj, na zaključku sem šel po zanimivi poti samospoznavanja na temo hrepenenja. 

Zadeva je dokaj preprosta. Vzamete en večer, dodate štiri koka kole in jih razporedite od sedme zvečer do pol druge zjutraj. Sedaj verjetno ni nikomur nič jasno, ampak jaz sem pol večera mislil in hrepenel po zobni ščetki!

Obeta se novoletni skok 2.1.2009. Dolge spodnje gate že grejem na radiatorju :)

Sanje

Kako lepo boš sanjal je obratno sorazmerno temu, kako zelo je oblečena oseba s katero spiš. :)

Ko bi vsaj imel Dobre Vile

Ko sem nedavno ugotavljal, kje bo moj evro imel najlepše poslanstvo in bil v dilemi, kaj mi je storiti. Lahko s ponosom kmečkega sina povem, da dileme ni več. Nekaj sem ga vrgel v sklade, nekaj potrošil in nekaj investiral v kmečko prihodnost.

Začelo se je že pomladi letos, ko sem fotra povezal s Slovenskim strokovnim društvom lupinarjev (tudi jaz sem se imenu na začetku smejal). Namesto, da bi zasajali trto, kot naši predniki, smo se odločili za orehe. nadaljevalo z analizo zemlje in njeno pripravo, nato se je izbrala vrsta (pravzaprav kombinacija vrst), količenje in kidanje gnoja na licu mesta. To je lahko prav adrenalinsko in zabavno, ker je bilo v soboto zjutraj spolzko kot ..... in je foter s Tomom Vinkovičem in prikolico gnoja driftal po bregu, ki ga je oplazil letošnji prvi sneg. Če seštejemo 1 in 1, hitro ugotovimo, da sem bil jaz "tip z vilami".