Akviziter

Po par letih pisarniškega dela, sem bil končno spet na terenu. Med čakanjem, da se vrata naključne hiše odpro, sem razmišljal, kako je prejšnji večer pustil sledi v mišicah. Predolgo že nisem bil na fitnesu in sedaj ne morem več tekmovati z mladci, ki jih razganja testoteron. 

Vrata se odpro in nevsiljivo vstopim. Odložim kovček in se razgledam. Po nekaj kratkih vljudnostih besedah vprašam, kje je toaleta. Bilo je zgolj iz vljudnosti, saj je bila hiša tipska izpred treh desetletij in natanko sem vedel kje je kaj in mimogrede s kotičkom očesa ujel prosto vtičnico.

Odprem kovček, se priklopim na elektriko in začnem predstavo, zaradi katere sem prišel. Vživel sem se, kot nekdo, ki je pri stvari s srcem in dušo. Čutil sem, kako mi je pot orosila čelo in utrujenost, ki se me je lotevala. Seveda nisem popustil niti za trenutek, niti pokazal najmanjšega dvoma v svoja dejanja. Kot Houdini sem nebo spravil na tla.  Zaneslo me je, da sem pozabil na okolico. Tik pred koncem sem se zdrznil. Bil sem sam.

Ozrl sem se in jo zagledal v sexy rdečem. 

"A tako, torej," sem pomislil sam pri sebi. Rekla ni ničesar, vendar sem ji bral misli. Želi, da končama na tleh. Napel sem se na vso moč, saj so bile ploščice na tleh trde in hladne. Tokrat bom izgnal hudiča iz nje, mogoče ga ona naseli v meni. Bilo mi je vseeno. Bil sem kot v transu, ko sem začutil, kot britev ostre nohte in toplo lepljivo kri, ki zapušča moje telo. Niti trznil nisem. Zagrabil sem jo še močneje in končal.

Obrnil sem se in odšel, ne da bi se ozrl. Mimogrede sem pustil vizitko, da me pokliče ali priporoči kolegici, katere mož se vrača domov preutrujen, da bi zmogel domača vzdrževalna dela.

Ob večernem pivu s kolegi, bom vso stvar hladno zamolčal. Saj mi tako ali tako ne bi verjeli.