Nekoč je rastel mogočen hrast. Imel je globoke in močne korenine, ki so srkale sokove Zemlje in stal je pokončno in neomajno.
Nedaleč vstran je vzklila rdečecveta vrba. Mehkobno je poplesovala v Vetru, on je šelestel v njenem ritmu. Kmalu sta se zaljubila. Veter ju je mehkobno zibal poleti, Sneg ju je pokrival pozimi.
Veter ne bi bil Veter, če se ne bi igral in stopnjeval. Pihal je vse močneje in močneje. Rdečecveta vrba je plesala sem in tja. Globoko zakoreninjen hrast je ječal, ko se je trudil ujeti njen ritem.
In Veter ne bi bil Veter, če ne bi zapihal še močneje. Hrast se je zlomil, rdečecveta vrba zajokala.
4 comments:
Torej, vabljen na pivo. Enkrat, te oz. naslednje dni.
(Itak se imava še o čem za pogovoriti. :))
Sprejmem. Izberi krčmo.
jaz prepisujem:
In posijalo bo Sonce, sneg in led se bosta stopila, Čas bo opravil svoje delo, Zemlja se bo ogrela, Drevesa pa se bodo ozirala naokrog in se smehljala. Pomlad bo v deželi in Pomlad bo v Srcih.
In ne, nista smetila. Sem sta šla samo zato, ker hočete brez mene na pivo,packa LOL
Domovoj, a jo vzamema zraven?
Post a Comment