Ta teden sem imel dopust. Po napornih vikendih zaradi trgatev, sem ga bil več kot potreben. Je kdo pomislil na krompirjeve počitnice? Jok, brate, odpade!
Zaradi fotrove poškodovane noge sem delal v delavnici. Od jutra do večera, in moram priznati, da nisem več vajen tolikšnega fizičnega napora naenkrat (ne pozabimo, da sem pisarniški piščanec). V torek in sredo zjutraj sem čutil čisto vsako mišico posebaj. Kamen sam po sebi ni ravno lahek, orodje ki se uporablja prav tako ne. Jutra so mrzla, mokra in komaj čakaš, da se že prikaže sonce. Ne me razumeti narobe, to delo imam rad, uživam v njem. Porebna je natančnost, premišljenost, občutek za material in vsak izdelek je unikaten. Od visoko poliranega do grobo lomljenega kamna. Bolj ali manj si na svežem zraku. Zajebeš tudi tu pa tam kaj. Kljub temu, da pri vsakem dvigu posvečam polno pozornost temu, da dvigujem z nogami in ne z križem, si na koncu dneva, malenkost nižji. Vsega ne moreš narediti z viličarjem in ostalimi pomagali, potrebuješ tudi nekaj moči.
Tega ne bi delal celo življenje. Pokriplja te, izrabi sklepe in hrbtenico, roke so same po sebi primerne za peeling.
Danes zjutraj, po petih urah in ščepcu spanja, nekje med 6:10-15 je bila moja prva misel: "Prekleto, še sem živ!" Zato jutri spim! In kdor me zbudi, bo deležen nečloveškega mučenja ali pa vsaj "jezikove žüpe". Ne kličite - ne grem na letališče. Nisem sposoben.
Smorny, over and out!
No comments:
Post a Comment