PSS za mali dnar

Ko so se v meni že pospešeno delile 2^n-terčke (dvojčki->četrverčki->osmerčki->šestnajsterčki...) Streptococcus Pyogenes sem šel pridno k zobozdravniku, po še nekaj opravkih in na pizzo v europark. Zakaj ravno tja? Prostor za parkiranje, preverjena ponudba, ni potrebe po razmišljanju, rutiniranost...

Izustrenega in strateškega pogleda sem preletel s pogledom mize. Usedel sem se skrajno desno od šanka, z zaščitenim hrbtom k zidu, kelnarja in picopeka imam tudi na očeh, nihče se mi ne bo vlačil mimo in mi buljil v krožnik. Bila je edina prosta miza pravzaprav.

Dobim jedilni list, ga preletim in ugotovim, da niso dodali nič novega. Spet pričakujem preveč? Ker sem naročil ribiško, ki je precej slana, sem dodal še dva deci soka s tri deci vode. Dobim pijačo in disciplinirano čakam in opazujem dogajanje. Ljudje sem, ljudje tja, natakar sem, natakar tja, eni siti, drugi lačni, vse tako kot mora biti. 

Picopek je imel medtem, ko so se pizze pekle, malico. Kar spreletelo me je, jedel je pizzo. Osem ur pečeš pizze, đ dni na teden, pa še vedno ti je všeč? Dober si dečko...

Natakar je vlil mleko v đezvo in ga spenil. Opa miško! Kaj pa je to?! Zeleno-beli tetra pak šparovega S-Budget. V mislih zaklejem, ker na mizi ni več bilo jedilnega lista. Prav gotovo je kava v teh hudih časih, nekaj cenejša. Gledam okoli, nikjer se ne hvalijo, da bi imeli poceni kavo... Spet škilim proti šanku. Natakar zgrabi spet zeleno-bel tetra pak, le da tokrat teče iz njega živo rumena tekočina. Gospod na moji desni je naročil đus. 

Družina nasproti šanka, a prenizko da bi imeli moj strateški razgled, naroči pivo za fotra, vodo z okusom za mamo in jabi z vodo za oba otroka - s slamico seveda! Fotr je dobil laško, čeprav špar tudi prodaja S-Budget pivo, mama je dobila eno izmed popularnih vod, ki vsebujejo vse kar je dobro za nas (in sladkor). Otroka dobita tokrat bister sok iz zeleno-belega tetra paka.

Dobim pizzo. Jo celo pojem s civiliziranim tempom (pazi: odkar sem prišel, do odhoda, se je število bakterij povečalo za približno 4x). Medtem sem že sklenil, da grem v špar pogledat, koliko sploh stanejo ti sokovi in koliko bo zadeva meni zaračunana.

Vstanem in se odpravim proti blagajni, tako bo zadeva opravljena hitreje. Natakar izstreli: "Okroglo deset!". "Oooo, pra*ica!," si mislim. Kje so časi, ko sma se za taki dnar dva nažrla pizze? Pomolim bankovec, dobim račun. "Oooo, pra*ica!," si spet mislim. Na računu so tri deci soka po 0.90€! Natakar me je nafukal. 2.70€ za dva deci soka in tri deci vode?! Še zdaj ne vem, zakaj takrat nisem vzrojil. Presenetil sem sam sebe. Niti civilizirano nisem oporekal. Nič. Nada. Vdan v usodo? Razočaran nad tem kam to vse gre? Se še bom vračal sem? Poln toksina ki ga izločajo bakterije, ki se delijo na vsakih 20 minut? Niti v mislih nisem križal natakarja, nenavadno... Naročil sem prav gotovo pravilno. Natakarica par metrov vstran in par dni nazaj ni imela težav z mojim naročilom, niti jaz z njenim računom (dokaz).

Odpravim se v špar. Z veliko pizzo in dva deci sladkega soka iz zeleno-belega tetra paka v riti, sem še vedno čutil potrebo po energiji. WTF?! Kako sem lahko po taaakem obroku brez energije? Takrat nisem vedel, da mojo energijo trošijo bakterije za vzpon svoje vrste. Nisem imel volje capljati med nabiralci in sem direkt odkruzal, do pijače. Zeleno-belih tetrapakov, ki bi imeli v sebi breskov sok je zmanjkalo. Etiketa je ostala. Cena je ... ... ... je 0.85€ za liter! Za 2.70€ bi lahko požlempal dobre tri litre tega cukra! Jaz pa dva deci! 

Razburjanje škodi lepoti in jaz je ne bom razmetaval. Bil sem že nenavadno utrujen. "V bufi bo kava," si mislim...

In tudi je. Edini efekt, ki sem ga dobil od nje, so bile razširjene zenice. Odlično, zdaj še zgledam, ko đanki, mi je tega treba?! Domača atmosfera. Domači ljudje. K produktivnosti nisem prispeval, odgovorosti sem se spretno izogibal. Zgovoren sem bil, kot KGB-jevec na zaslišanju.

Mineta dve uri. Gremo domov. Na poti do avta, sem že ugotavljal ali je vibriranje mojega telesa bug or feature? Če je feature, bo Rdečelaska vesela, ultrazvočno bom ščetkal zobe z navadno ščetko... bug je! Ko je nekaj predobro, da bi bilo res, pač ni res. Preprosto.

Odpeljal sem se domov, kjer sem podlegel...

The day after

V vročih poletnih mesecih, sonce ne bo ožigalo kmečkega sina po golih plečih. Dobil sem majico Drugi svet :) 

Zmotno bi bilo pričakovati, da bom v njej zgledal tako fletno kot dama na povezavi. Bom se pa potrudil po najboljših močeh.

Prav tako je zmotno misliti, da ima s tem karkoli opraviti petek 13. Verjamem pa, da je ugodno vplivalo enako število dni od mojega prejšnjega do naslednjega rojstnega dne. Tako je, včeraj na petek 13. sem bil star "nekaj" in pol. Važič ;)

Kar veliki paket mi dajte. "S" vedno prav pride...

Kot trebušna gripa, neodporne, je mene doletela blogerska kazen desetih besed na črko "s" ali "v". Hvala Mavrična, zaradi tvoje štafete preživljam začetek petkove noči pred tipkovnico. Najprej sem mislil tipkati v kopalni kadi, ampak je treba relaksacijo ločiti od pravega miselnega dela ;)

Par minut že čakam. Zadeva se ne napiše sama, telekineze ne obvladam in miselno-računalniškega vmesnika ne premorem. 10... ....3, 2,1. Mission strart!

10. Smorny. Izvira iz konca osnovne šole/začetka srednje. Takrat je bil popularen IRC, carski praženec je še danes. Čeprav glede izgovorjave nisem haklig, priporočam [šmorni], da me ne boste zamenjevali s [smornij] :D

9. Salmonela. Trdoživa bakterija zaradi katere je nekoč propadel sladoledar v našem kraju. Jaz sem bil mlad in sem jo odnesel nekoliko bolje. Tri dni in dve noči sem presedel na straniščni školjki. Take stvari si zapomniš.

8. Slaniki. Ribice, ki jih je doletela nemila usoda, a so s svojo smrtjo pomagale preživeti nam, ljubiteljem pizze. 

7. Samogovor. Preveč govorim sam s seboj. Včasih utegne biti za navzoče konfuzno. Sem mnenja, da se je treba tudi s sabo pogovoriti.

6. Sanje. Veliko sanjam in vem da sanjam. Včasih že par trenutkov po tem, ko zaspim. Od vsakodnevnih pripetljajev, intenzivnega razmišljanja do čiste otroške domišljije. 

5. Senca. Najboljša spremljevalka dopusta in poletja. Enkrat sem jo prevaral in moji lasje (nevredni omembe) je niso bili sposobni nadomestiti. Naslednji dan sem kozlaril zaradi sončarice.

4. Senzacionalizem. Jaz imam asociacijo na razočaranja za naslovi. Tipičen primer 24kur.

3. Seks. Čestitke izajditelju te prostočasne zabave, da jo je delil s svetom. 

2. Satovje. Ena izmed čudes narave. Optimizacija porabe gradbenega materiala in izrabe prostora. Navdih marsikaterega gradbinca.

1. Suha salama. Ko sem bil še mali pizdun in sem zbolel, me je mama peljala k zdravniku. Med čakanjem na laboratorijske izvide sem v bližnji samopostrežbi dobil sendvič s suho salamo. Sedaj je že kar nekaj časa ni več na mojem jedilniku.

Mission accomplished!

Venus is back

Nekoč

Nekoč je rastel mogočen hrast. Imel je globoke in močne korenine, ki so srkale sokove Zemlje in stal je pokončno in neomajno.
Nedaleč vstran je vzklila rdečecveta vrba. Mehkobno je poplesovala v Vetru, on je šelestel v njenem ritmu. Kmalu sta se zaljubila. Veter ju je mehkobno zibal poleti, Sneg ju je pokrival pozimi.
Veter ne bi bil Veter, če se ne bi igral in stopnjeval. Pihal je vse močneje in močneje. Rdečecveta vrba je plesala sem in tja. Globoko zakoreninjen hrast je ječal, ko se je trudil ujeti njen ritem.
In Veter ne bi bil Veter, če ne bi zapihal še močneje. Hrast se je zlomil, rdečecveta vrba zajokala.

Planeti

Ker je Mars vrgel Venero z oblasti, do nadaljnega ne bo postov. 

20:30 je prezgodaj

Včeraj zvečer sem bil v kinu. Vrtel se je Changeling. Odlična drama, ki mi je skoraj spravila solzo v oko. Če bi me opazili, bi rekel, da me je lečka zaribala ali kaj podobnega. Saj sem ded! 

Eastwood se mi kot režiser še bolj dopade, že kot igralec je bil izvrsten.

In Angelina! Prekleto poosebljenje antične boginje in moške predstave, kaj bi želel ob sebi. Ob predpostavki, da si večina moških želi mater otrok čez dan in prostitutko ponoči. Vitko telo, ženstveni boki, elegantna in že skoraj pretirano povdarjene živo rdeče ustnice. 

Tukaj se pozitivni del konča.

Drugi del je namenjen mariborskemu koloseju (nalašč ga ne bom linkal!). Takoj, ko sem stopil iz lifta, sem začutil, da je nekaj drugače. Večji del pritličja so spremenili v kvazi otroško igralnico, kjer so imeli napihnjena igrala. Brez smisla za opremo, razporeditev in estetiko. Bljak! Pumpe, ki so neprestano napihovale igrala, so ustvarjala moteči šum. na poti do stranišča sem se še spotaknil na mehurjastih tleh, šel na tretji pisuar, ker je bil prvi zaseden, drugi prelepljen (pokvarjen?) in si nato roke umil na (spet) tretji piti, ker prva ni delovala, druga pa sploh ni imela senzorja za vklop. 

Tokrat je bil a slika ostra (večkrat prej ni bila). Še med reklamami sem dobil občutek, da bomo dobili več, kot smo plačali. Zastonj žretje kokic z odprtimi usti iz leve in odzadaj, prdenje iz leve in neprestano govorjenje in komentiranje dveh predpubertetniških smrkelj odzadaj. Ko je "ta bolj frajerska" že tretjič na suho potegnila po slamici in sem jo drugič opomnil, naj bo tiho, mi je zabrusila: "kaj niti koka kole ne smem piti?". Preklet otročaj me je vrgel s tira in priznam, da sem se moral pošteno kontrolirati, da nisem izbrihnil in je iz sredine enajste vrste za uho odvlekel iz dvorane. Obrnil sem se naprej in razmišljal, kaj za vraga je šlo pri vzgoji te punce narobe...

Zatorej: ne grem več v kino tako zgodaj in odslej lobiram za planet tuš.

Postal sem starš

In sicer ne glede na to ali sem ploden ali ne. Potenten ali ne. Kot posledica prednovoletne odločitve, sem postal starš samohranilec. Brez nepotrebnega čakajnja in grizljanja nohtov celih 9 mesecev. Brez ultrazvoka in brez strahu, da bi alkohol vplival na otrokov razvoj. Brez novih kilogramov za mamico (mene?!). Vse še pride v kolikor nezgode, pripetljaji in lajfstajl niso naredili večje škode.

Obenem se posipam s pepelom, ker čarunalnik/i ni/so še dobili uporabnikov. Domovoj, prosim, ne obupaj nad menoj. En je pripravljen! Enemu moram še očistiti disk, ter na enega pričarati sistem. Veliko bo odpada :(

Ta teden bo zadeva zrihtana, četudi bom moral poseči po poživilih. Prekleta vest me bo požrla, mati izselila...

Reklame na nacionalki

Ne vem zakaj moram na nacionalki gledati, kako dela Pretnarca reklamo za Ros*ignol?! Kaj si tam? Strokovna komentatorka ali kupljena bit*h? Če bi bil elan, bi še nekako prenesel...

Vse najboljše blogec

Star si eno leto. Od tako mladih se še ne pričakuje zrelost in modrost, tako, da lepo pašema skupaj.

Za darilo dobiš pajaca, ker še vedno bruhaš, ko se ga preveč nažreš.

Smučarija

Vidim samo jaz bizarno odvisnost družbe?

=SUM(1.1-31.12)

=AVG.

Zdi se mi vsaj. Ne morem se hvaliti z osebno rastjo ali omembe vrednimi dosežki. Tudi na lotu nisem zadel. Verjetno je treba igrati najprej.

Vesel sem, da postajam padalec. Da mi adrenalin polni vene in daje občutek, da sem res živ. Še bolj odločno bom stopil po poti samoizpolnjevanja, treba je živeti. Kajti vse bolj spoznavam, da te Življenska Prasica lahko kaj hitro in boleče pusti. Nedavno je pustila enega, z večimi ima zakonske teževe. Zato je treba razmerje z njo še posebej skrbno negovati. To je primarno razmerje, ostalo so samo začimbe, ki poudarijo nekatere detajle. Dom v katerem živima se stara in moral bom začeti večja vzdrževalna dela. Kondicijo in konstrukcijo najeda plesen in čas. Pas z orodjem sem si že zapel, zdaj je treba le delati.

Veselim se '09. To bo leto sprememb!

Sedmi mozolj

Domovoj mi je vrgel rokavico. Priznati moram, da prej nisem niti vedel, da po blogih razsaja 7 blogerskih resnic, ki so še bolj ekshibicionistične od blogov samih. Post sem tagal kot "social life", kar je že malo bizarno. 

Najprej sem razmišljal, kako naj naškrampam skupaj sedem dejstev, na koncu je bilo težko reducirati.  

Četrtič: V sanjah pogosto intenzivno razmišljam, rešujem probleme in se grem kombinatoriko dejanj in dialogov. Mislim, da je pomembne zadeve treba prespati. Včasih sanjam popolne nesmisle, ki dobijo svojo težo daleč v prihodnosti. Spim preveč.

Drugič: Na smrt me je strah dejavnikov, ki niso odvisni od mene. Živim v trdni lupini, ki včasih napoka. Plan ima vedno tudi rezervni plan. Bojim se bolj prestrašenih od sebe. Lastna načelnost me ubija.

Sedmič: Preziram "kolko kapljic, tolko let." Vseslovensko opevanost lastnih goric, nemoškosti v kolikor se ga redno ne napijavaš in pretepaš ženske.

Prvič: RPG. Včasih na računalniku, včasih v glavi. Z različnimi osebani se posvetujem, neverjetni zorni koti. Sam.

Petič: Včasih rečem, da sem Owca. Ampak to pomeni, da se mi ne da n-tič razlagati svojih argumentov. Po liniji najmanjšega odpora pustim, da si mislijo, da sem Owca. Racionalno hladna zunanjost ima zmešano notranjost. V resnici sem opica, blesava kot noč.

Tretjič: Ljudi dotolčem, soočim z mojo brezpogojnostjo, ko se začne pasivno jamranje. Nič ne pride samo od sebe in bog ti ne bo pomagal, če si ne boš sam! TANSTAAFL. Klicu na pomoč se vedno odzovem, darujem kri in potencialno tudi organe.

Šestič: Občudujem veščine in vrline, ki jih sam nimam. Obožujem vonj in dotik ženske kože, ognjeno rdeče lase in ženstvenost. 

Na nikogar ne bom apeliral, da piše svojih 7. Toliko blogov sploh nimam med bookmarki, kaj šele med rss. Preklet post mi je vzel dve uri v šestnajstih prostih dneh. Letos še imam dve stvari za dokončati. 

Konec

Padalstvo ni le šport. Je tudi duhovnost. Včeraj, na zaključku sem šel po zanimivi poti samospoznavanja na temo hrepenenja. 

Zadeva je dokaj preprosta. Vzamete en večer, dodate štiri koka kole in jih razporedite od sedme zvečer do pol druge zjutraj. Sedaj verjetno ni nikomur nič jasno, ampak jaz sem pol večera mislil in hrepenel po zobni ščetki!

Obeta se novoletni skok 2.1.2009. Dolge spodnje gate že grejem na radiatorju :)

Sanje

Kako lepo boš sanjal je obratno sorazmerno temu, kako zelo je oblečena oseba s katero spiš. :)

X-mas wish

Že od konca oktobra razmišljam o letošnjem božiču. Pa ne zato, ker bi bil hiper pozoren, hiper potrošen ali karkoli. Preprosto zato, ker čutim hiper gnev do trgovcev. Ti so postali hiper pozorni do potrošnikov. Spominjajo me na dilerje...
Predbožično mrzlico so raztegnili vse od konca oktobra do konca leta. Pravijo, da si lahko tako stranke porazdelijo izdatke na tri mesece. In tukaj nastopijo moje želodče težave, moja razpizdjenost do potrošništva preko vsake mere, do brezciljnega sprehajanja po nakupovalnih centrih, do mega okrašenih jelk, kloniranih božičkov na vsakem koraku, super-duper "ugodne" ponudbe in plačil na đ obrokov.

Vsega tudi niso krivi trgovci, oni poznajo le potrošnikove šibke točke in jih obrnejo sebi v prid (spet me spominjajo na dilerje...). Prav zato čutim tudi rahel prezir do fanatičnih potrošnikov, ki gredo v minus na vseh mogočih karticah, kupijo darila na obroke, skratka občutijo šok še krepko v naslednje leto. Ni potrebe. Res ne. Material ne osrečuje. Prav tako ne prenažiranje.

Začel sem spet razmišljati: "Kaj za boga naj letos kupim?" To se kronično ponavlja in me spravlja v stres. Kaj bi bilo simbolično, uporabno, ne bi dali na polico prašit itd... in sem se domislil. Darila ne bodo materialna, ampak ... povem po božiču ;) V glavnem, denar ne bo šel trgovcem.

Obenem bi še apeliral, da za mene ne zapravljate težko pridelanih evrov. Gate, zokne, deodorant in čokolado si po potrebi sam kupim in ne čutim nobene želje po tri letni zalogi. Ta odstavek uporabite pri vseh osebnih praznikih, veliki noči, Marijinem vnebovzetju ipd.

Ker je treba imeti vedno v mislih ljudi, ki jim v življenju ne gre tako dobro kot nam - "super duper potrošnikom", bom letos namesto trgovcem, dal denar res potrebnim. Možnosti je ogromno, za katero se bom odločil, pa še ne vem:
- Karitas
- Društvo onkoloških bolnikov
- Društvo prijateljev mladine "Mojca"
- Merhamet, dobrodelno humanitarno društvo
- 12. humanitarna akcija radia city + sonček
- Rdeči križ Slovenije (denar, oblačila, igrače, kri)
- Pediatrična klinika
- Rdeči noski
- Ustanove za otroško nevrologijo
- UNICEF Slovenija
- Zveza društev za celebralno paralizo Slovenije (trgovina)
- Prostovoljstvo.org
- Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana

... prav gotovo sem jih še precej spregledal. Je še kdo pripravljen prekiniti potrošniško blaznost in se mi pridružiti? :)

Pisano ob MI2.

Darkerji

Danes sem, par metrov pred domom, temni peški podaril zadnjo kresničko, ki mi je ostala od lani, ker vseh nisem razdal.

Na dvorišču sem obrnil in odšibal nazaj v Radgono. V papirnici je sledilo kratko:
S: "Zdravo. Martina, kolko kresničk maš?"
M: "Bolj malo... čakaj, da pogledam," brska po predalu, nato po računalniku.
S (nestrpno): "Vse mi daj!"
M: "22 jih je."
S: "Dobro," plačal, pobasal kresničke in se poslovil.

Torej bom tudi letos dajal kresničke pešcem, ki so preslabo vidni. Do zdaj so jih vsi z veseljem sprejeli. Za vse ostale; predvidevam, da kmalu dobijo novo pošiljko ;)

Wimpy

Wimpy je eden izmed spregledanih junakov iz risank. Je Popajev kolega, pameten in len. Da pospravlja hamburgerje, kot po tekočem traku je verjetno v risanem svetu posebna vrlina.



V kolikor je slučajno komurkoli podoben, je to res slučajno. Kako ne bi bil naključno sestavljen risani junak podoben vsaj enemu izmed 6.706.099.124 trenutno živečih ljudi?

Dilema, ki je ne bo

Skladi so na 43% vloženega. Smo na začetku gospodarske recesije, ljudje izgubljajo službe... Jaz pa sem si zalizal rane, ki jih na denarnici pusti poletje in servis avtomobila.

In kaj razmišljam ob takih trenutkih? Kako obrniti nastalo situacijo sebi v prid, kaj pa bo drugega delal človek, ki ima krvavo rdeče, vnete oči?! Kako v taki situaciji ravnati z evrom! Mikata me dve stvari, Panasonic HDC-HS9EG in Canon EOS 450D. Seveda, bi bilo preveč preprosto odklikati v spletno trgovino, poškiliti na kos plastike in mastno čakati par dni. Verjetno bo boljše, da počakam do začetka 2009. Trgovci bodo že tako zadolženi rulji, ki "mora" kupiti darila za Miklavža, Božička, in Dedka Mraza, izpulili še zadnje solde. Po novem letu, bodo hoteli prodati še tisti aparat ali dva, ki jih množica ni hotela, nenazadnje pridejo na police tudi novi modeli. Zato, bo mogoče omenjeno elektroniko dobiti še za kakšen cent ceneje. Upam, da še recesija malo udari po zasoljenih cenah (kar negativno vpliva na razvoj, a bomo že preživeli).

Mogoče bi pa bil pravi čas, da kupim kakšno delnico (za dve verjetno ne bo denarja), zdaj so vrednosti nizke. 

Kaj pa če bi razmišljal o dopustu, nekje, kjer je valuta napram evru drastično padla? Spomini trajajo do alzhajmerjeve ali pa do udarca v glavo, kar je ponavadi dlje, kot zabavna elektronika ;)

Kamnoseka sin

Ta teden sem imel dopust. Po napornih vikendih zaradi trgatev, sem ga bil več kot potreben. Je kdo pomislil na krompirjeve počitnice? Jok, brate, odpade!

Zaradi fotrove poškodovane noge sem delal v delavnici. Od jutra do večera, in moram priznati, da nisem več vajen tolikšnega fizičnega napora naenkrat (ne pozabimo, da sem pisarniški piščanec). V torek in sredo zjutraj sem čutil čisto vsako mišico posebaj. Kamen sam po sebi ni ravno lahek, orodje ki se uporablja prav tako ne. Jutra so mrzla, mokra in komaj čakaš, da se že prikaže sonce. Ne me razumeti narobe, to delo imam rad, uživam v njem. Porebna je natančnost, premišljenost, občutek za material in vsak izdelek je unikaten. Od visoko poliranega do grobo lomljenega kamna. Bolj ali manj si na svežem zraku. Zajebeš tudi tu pa tam kaj. Kljub temu, da pri vsakem dvigu posvečam polno pozornost temu, da dvigujem z nogami in ne z križem, si na koncu dneva, malenkost nižji. Vsega ne moreš narediti z viličarjem in ostalimi pomagali, potrebuješ tudi nekaj moči. 

Tega ne bi delal celo življenje. Pokriplja te, izrabi sklepe in hrbtenico, roke so same po sebi primerne za peeling.

Danes zjutraj, po petih urah in ščepcu spanja, nekje med 6:10-15 je bila moja prva misel: "Prekleto, še sem živ!" Zato jutri spim! In kdor me zbudi, bo deležen nečloveškega mučenja ali pa vsaj "jezikove žüpe". Ne kličite - ne grem na letališče. Nisem sposoben.

Smorny, over and out!