... 3 ... 2 ... 1 ... you are redirected to my new blog :)

Boogie, day 1

Full dogaja! Jutri se bo še bolj :)

Vnovična prošnja

Na www.smorny.com se je pojavil blog, ki je nadaljevanje tega. Poganja ga wordpress, ki mi omogoča več svobode. Gostujem pa pri nekih amerigosih, ki mi dajejo veliko prostora za zelo mali dnar.

Torej, preusmerite rss in bookmarke. Hvala in LP.

Prošnja

Zaradi metode ludih pokušaja v prenavljanju bloga, prosim, da uporabljajte direktni blogerjev link http://smorny.blogspot.com/ 

Upam, da bo mogoče kmalu videti prenovljen blog.

PSS za mali dnar

Ko so se v meni že pospešeno delile 2^n-terčke (dvojčki->četrverčki->osmerčki->šestnajsterčki...) Streptococcus Pyogenes sem šel pridno k zobozdravniku, po še nekaj opravkih in na pizzo v europark. Zakaj ravno tja? Prostor za parkiranje, preverjena ponudba, ni potrebe po razmišljanju, rutiniranost...

Izustrenega in strateškega pogleda sem preletel s pogledom mize. Usedel sem se skrajno desno od šanka, z zaščitenim hrbtom k zidu, kelnarja in picopeka imam tudi na očeh, nihče se mi ne bo vlačil mimo in mi buljil v krožnik. Bila je edina prosta miza pravzaprav.

Dobim jedilni list, ga preletim in ugotovim, da niso dodali nič novega. Spet pričakujem preveč? Ker sem naročil ribiško, ki je precej slana, sem dodal še dva deci soka s tri deci vode. Dobim pijačo in disciplinirano čakam in opazujem dogajanje. Ljudje sem, ljudje tja, natakar sem, natakar tja, eni siti, drugi lačni, vse tako kot mora biti. 

Picopek je imel medtem, ko so se pizze pekle, malico. Kar spreletelo me je, jedel je pizzo. Osem ur pečeš pizze, đ dni na teden, pa še vedno ti je všeč? Dober si dečko...

Natakar je vlil mleko v đezvo in ga spenil. Opa miško! Kaj pa je to?! Zeleno-beli tetra pak šparovega S-Budget. V mislih zaklejem, ker na mizi ni več bilo jedilnega lista. Prav gotovo je kava v teh hudih časih, nekaj cenejša. Gledam okoli, nikjer se ne hvalijo, da bi imeli poceni kavo... Spet škilim proti šanku. Natakar zgrabi spet zeleno-bel tetra pak, le da tokrat teče iz njega živo rumena tekočina. Gospod na moji desni je naročil đus. 

Družina nasproti šanka, a prenizko da bi imeli moj strateški razgled, naroči pivo za fotra, vodo z okusom za mamo in jabi z vodo za oba otroka - s slamico seveda! Fotr je dobil laško, čeprav špar tudi prodaja S-Budget pivo, mama je dobila eno izmed popularnih vod, ki vsebujejo vse kar je dobro za nas (in sladkor). Otroka dobita tokrat bister sok iz zeleno-belega tetra paka.

Dobim pizzo. Jo celo pojem s civiliziranim tempom (pazi: odkar sem prišel, do odhoda, se je število bakterij povečalo za približno 4x). Medtem sem že sklenil, da grem v špar pogledat, koliko sploh stanejo ti sokovi in koliko bo zadeva meni zaračunana.

Vstanem in se odpravim proti blagajni, tako bo zadeva opravljena hitreje. Natakar izstreli: "Okroglo deset!". "Oooo, pra*ica!," si mislim. Kje so časi, ko sma se za taki dnar dva nažrla pizze? Pomolim bankovec, dobim račun. "Oooo, pra*ica!," si spet mislim. Na računu so tri deci soka po 0.90€! Natakar me je nafukal. 2.70€ za dva deci soka in tri deci vode?! Še zdaj ne vem, zakaj takrat nisem vzrojil. Presenetil sem sam sebe. Niti civilizirano nisem oporekal. Nič. Nada. Vdan v usodo? Razočaran nad tem kam to vse gre? Se še bom vračal sem? Poln toksina ki ga izločajo bakterije, ki se delijo na vsakih 20 minut? Niti v mislih nisem križal natakarja, nenavadno... Naročil sem prav gotovo pravilno. Natakarica par metrov vstran in par dni nazaj ni imela težav z mojim naročilom, niti jaz z njenim računom (dokaz).

Odpravim se v špar. Z veliko pizzo in dva deci sladkega soka iz zeleno-belega tetra paka v riti, sem še vedno čutil potrebo po energiji. WTF?! Kako sem lahko po taaakem obroku brez energije? Takrat nisem vedel, da mojo energijo trošijo bakterije za vzpon svoje vrste. Nisem imel volje capljati med nabiralci in sem direkt odkruzal, do pijače. Zeleno-belih tetrapakov, ki bi imeli v sebi breskov sok je zmanjkalo. Etiketa je ostala. Cena je ... ... ... je 0.85€ za liter! Za 2.70€ bi lahko požlempal dobre tri litre tega cukra! Jaz pa dva deci! 

Razburjanje škodi lepoti in jaz je ne bom razmetaval. Bil sem že nenavadno utrujen. "V bufi bo kava," si mislim...

In tudi je. Edini efekt, ki sem ga dobil od nje, so bile razširjene zenice. Odlično, zdaj še zgledam, ko đanki, mi je tega treba?! Domača atmosfera. Domači ljudje. K produktivnosti nisem prispeval, odgovorosti sem se spretno izogibal. Zgovoren sem bil, kot KGB-jevec na zaslišanju.

Mineta dve uri. Gremo domov. Na poti do avta, sem že ugotavljal ali je vibriranje mojega telesa bug or feature? Če je feature, bo Rdečelaska vesela, ultrazvočno bom ščetkal zobe z navadno ščetko... bug je! Ko je nekaj predobro, da bi bilo res, pač ni res. Preprosto.

Odpeljal sem se domov, kjer sem podlegel...

Z1

Danes sem dobil sms, da je prispela roba. Dogovoril sem se, da dvignem po službi, še prej sem se ustavil pri Mihi iz društva Totifoto, da mi je posodil sigmo 28-200. Na zaupanje, popolnemu neznancu. Odkrito povedano, me je presenetilo, da zaupanje v taki obliki še obstaja :)

Odbrzel sem skozi center in čez Dravo, po zahodni do ulic s hišami. Zavijem v slepo ulico in do konca. Roba čaka na hodniku. Predaja nič kaj filmska, nič "pokaži denar, mi pa tebi robo". Odprem škatlo, zašelesti plastika, poveznem na glavo. Nič utesnjeno, nič zračno - tako kot mora biti. Črna in svetleča. Elegantna.

Fotografirano skozi Domovojevo sigmo:

The day after

V vročih poletnih mesecih, sonce ne bo ožigalo kmečkega sina po golih plečih. Dobil sem majico Drugi svet :) 

Zmotno bi bilo pričakovati, da bom v njej zgledal tako fletno kot dama na povezavi. Bom se pa potrudil po najboljših močeh.

Prav tako je zmotno misliti, da ima s tem karkoli opraviti petek 13. Verjamem pa, da je ugodno vplivalo enako število dni od mojega prejšnjega do naslednjega rojstnega dne. Tako je, včeraj na petek 13. sem bil star "nekaj" in pol. Važič ;)

Berač

Zaslišal sem korake, ki so se proti visokemu tretjemu nadstropju upočasnjevali. Zagledal sem možakarja v rjaven in požirek cedevite mi je za trenutek zastal v grlu. 

Že je pri meni. Iz Hoercshinga v Avstriji, preko Nurnberga v Nemčiji v Milano (Italija) in nato še do Brnika. Iz Brnika v Maribor in tam k meni v tretje nadstropje. V manj kot 48 urah za borih 10 evrov poštnine. 

Komaj sem prav odprl škatlo in preveril vsebino, že se mi je na ekranu pojavila pošta, da je bila pošiljka predana naročniku. Dobri so upsovci!

Razmetal sem kup knjižic, cdjev, kablov, akumulatorček... in skrbno zavito ohišje. Presenetljivo majhno in lahko. Trenutno čisto neuporabno. Eos 1000D.

Dogovoril sem se za izposojo par objektivov, da se bom nato lažje odločil, kako bom fotoaparat dopolnil. Pri tem mi gredo na roko Feler, Domovoj in fantje pri totifoto. Hvala.

Kar veliki paket mi dajte. "S" vedno prav pride...

Kot trebušna gripa, neodporne, je mene doletela blogerska kazen desetih besed na črko "s" ali "v". Hvala Mavrična, zaradi tvoje štafete preživljam začetek petkove noči pred tipkovnico. Najprej sem mislil tipkati v kopalni kadi, ampak je treba relaksacijo ločiti od pravega miselnega dela ;)

Par minut že čakam. Zadeva se ne napiše sama, telekineze ne obvladam in miselno-računalniškega vmesnika ne premorem. 10... ....3, 2,1. Mission strart!

10. Smorny. Izvira iz konca osnovne šole/začetka srednje. Takrat je bil popularen IRC, carski praženec je še danes. Čeprav glede izgovorjave nisem haklig, priporočam [šmorni], da me ne boste zamenjevali s [smornij] :D

9. Salmonela. Trdoživa bakterija zaradi katere je nekoč propadel sladoledar v našem kraju. Jaz sem bil mlad in sem jo odnesel nekoliko bolje. Tri dni in dve noči sem presedel na straniščni školjki. Take stvari si zapomniš.

8. Slaniki. Ribice, ki jih je doletela nemila usoda, a so s svojo smrtjo pomagale preživeti nam, ljubiteljem pizze. 

7. Samogovor. Preveč govorim sam s seboj. Včasih utegne biti za navzoče konfuzno. Sem mnenja, da se je treba tudi s sabo pogovoriti.

6. Sanje. Veliko sanjam in vem da sanjam. Včasih že par trenutkov po tem, ko zaspim. Od vsakodnevnih pripetljajev, intenzivnega razmišljanja do čiste otroške domišljije. 

5. Senca. Najboljša spremljevalka dopusta in poletja. Enkrat sem jo prevaral in moji lasje (nevredni omembe) je niso bili sposobni nadomestiti. Naslednji dan sem kozlaril zaradi sončarice.

4. Senzacionalizem. Jaz imam asociacijo na razočaranja za naslovi. Tipičen primer 24kur.

3. Seks. Čestitke izajditelju te prostočasne zabave, da jo je delil s svetom. 

2. Satovje. Ena izmed čudes narave. Optimizacija porabe gradbenega materiala in izrabe prostora. Navdih marsikaterega gradbinca.

1. Suha salama. Ko sem bil še mali pizdun in sem zbolel, me je mama peljala k zdravniku. Med čakanjem na laboratorijske izvide sem v bližnji samopostrežbi dobil sendvič s suho salamo. Sedaj je že kar nekaj časa ni več na mojem jedilniku.

Mission accomplished!

Venus is back

Nekoč

Nekoč je rastel mogočen hrast. Imel je globoke in močne korenine, ki so srkale sokove Zemlje in stal je pokončno in neomajno.
Nedaleč vstran je vzklila rdečecveta vrba. Mehkobno je poplesovala v Vetru, on je šelestel v njenem ritmu. Kmalu sta se zaljubila. Veter ju je mehkobno zibal poleti, Sneg ju je pokrival pozimi.
Veter ne bi bil Veter, če se ne bi igral in stopnjeval. Pihal je vse močneje in močneje. Rdečecveta vrba je plesala sem in tja. Globoko zakoreninjen hrast je ječal, ko se je trudil ujeti njen ritem.
In Veter ne bi bil Veter, če ne bi zapihal še močneje. Hrast se je zlomil, rdečecveta vrba zajokala.

Planeti

Ker je Mars vrgel Venero z oblasti, do nadaljnega ne bo postov. 

20:30 je prezgodaj

Včeraj zvečer sem bil v kinu. Vrtel se je Changeling. Odlična drama, ki mi je skoraj spravila solzo v oko. Če bi me opazili, bi rekel, da me je lečka zaribala ali kaj podobnega. Saj sem ded! 

Eastwood se mi kot režiser še bolj dopade, že kot igralec je bil izvrsten.

In Angelina! Prekleto poosebljenje antične boginje in moške predstave, kaj bi želel ob sebi. Ob predpostavki, da si večina moških želi mater otrok čez dan in prostitutko ponoči. Vitko telo, ženstveni boki, elegantna in že skoraj pretirano povdarjene živo rdeče ustnice. 

Tukaj se pozitivni del konča.

Drugi del je namenjen mariborskemu koloseju (nalašč ga ne bom linkal!). Takoj, ko sem stopil iz lifta, sem začutil, da je nekaj drugače. Večji del pritličja so spremenili v kvazi otroško igralnico, kjer so imeli napihnjena igrala. Brez smisla za opremo, razporeditev in estetiko. Bljak! Pumpe, ki so neprestano napihovale igrala, so ustvarjala moteči šum. na poti do stranišča sem se še spotaknil na mehurjastih tleh, šel na tretji pisuar, ker je bil prvi zaseden, drugi prelepljen (pokvarjen?) in si nato roke umil na (spet) tretji piti, ker prva ni delovala, druga pa sploh ni imela senzorja za vklop. 

Tokrat je bil a slika ostra (večkrat prej ni bila). Še med reklamami sem dobil občutek, da bomo dobili več, kot smo plačali. Zastonj žretje kokic z odprtimi usti iz leve in odzadaj, prdenje iz leve in neprestano govorjenje in komentiranje dveh predpubertetniških smrkelj odzadaj. Ko je "ta bolj frajerska" že tretjič na suho potegnila po slamici in sem jo drugič opomnil, naj bo tiho, mi je zabrusila: "kaj niti koka kole ne smem piti?". Preklet otročaj me je vrgel s tira in priznam, da sem se moral pošteno kontrolirati, da nisem izbrihnil in je iz sredine enajste vrste za uho odvlekel iz dvorane. Obrnil sem se naprej in razmišljal, kaj za vraga je šlo pri vzgoji te punce narobe...

Zatorej: ne grem več v kino tako zgodaj in odslej lobiram za planet tuš.